Iz zadnje številke

Šentrupert postaja svetovni fenomen

Zadnjih nekaj let se s pozitivnimi družbenimi in ekonomskimi učinki dokazuje, da je pot zelene integralne ekonomije najboljša izbira za vsako lokalno skupnost. Še posebej to velja za podeželske lokalne skupnosti z mnogimi naravnimi potenciali, ki jih je mogoče izkoristiti po primerni trajnostni poti.

Tako imenovana trajnostna ali zelena razvojna pot je zame in za občino, ki jo vodim, povsem logična. Želimo si, da bi postala logična za vso državo in vse človeštvo.

V zadnjem obdobju smo se zavedeli marsikaterih napak, ki nas bodo pod pretvezo napredka, ustvarjenega dobička zelo verjetno veliko stale. Odzivi narave so vedno močnejši. Ekstremni vremenski pojavi so postali del našega življenja. Treba se je zavedati, da vse, kar je že na prvi pogled nelogično, v resnici tudi je, zato je nujno stvari postaviti v logične okvire. V preteklosti so takšni logični okviri že obstajali in so odlično delovali.

Peljati na primer hlod 500 kilometrov daleč na žago, da bi nazaj pripeljali dolžinsko spojen špirovec, je nelogično in okolju naredi precej več škode, kot je ustvarjena razlika v ceni. Dejstvo je, da vse skupaj lahko organiziramo logično in trajnostno. Predelava lesa mora biti postavljena čim bližje izvoru surovine in logično dimenzionirana.

Na podlagi takšnega razmišljanja sta zasnova in postavitev Lesnopredelovalnega centra Šentrupert logična odločitev. Slovenija potrebuje več regijsko umeščenih lesnopredelovalnih centrov. S predelavo lesa na domačih tleh, v lokalnih okoljih bo postajal lesni odpad vse bolj dostopen in najcenejši energent. Milijoni sredstev, ki zdaj odtekajo v naftno bogate države, se bodo zaokrožili v lokalnem okolju. To je model zelene integralne ekonomije. Le tako smo lahko učinkoviti in konkurenčni, hkrati pa ne obremenjujemo narave.

Razvoj v naši občini sledi viziji, ki se uresničuje z različnimi projekti</h2>

Razvojni model občine Šentrupert je že od začetka delovanja občine naravnan trajnostno oziroma sledi modelu zelene integralne ekonomije. V osnovi z modelom sledimo sprejeti viziji razvoja, ki je strnjena v štiri želje oziroma opredelitve pričakovanega stanja, te pa so:

  • občino Šentrupert bo odlikovalo urejeno in prijetno bivalno okolje;
  • prepoznavna bo po turizmu in prireditvah, temelječih na običajih in tradiciji, kulturi ter lepi pokrajini;
  • gospodarski razvoj bo poudarjal obrt, mala podjetja, ekokmetovanje in dopolnilne dejavnosti;
  • občina bo v okviru skupnih projektov sodelovala predvsem s sosednjimi občinami v Mirnski dolini.

Vizijo uresničujemo skozi pet razvojnih stebrov: gospodarstvo, promet, okolje, izobraževanje in kakovost življenja. Za rast vsakega stebra smo že izpeljali, uresničujemo ali pa imamo pripravljene projekte. Steber izobraževanja je tako rekoč zgrajen, saj smo že pred štirimi leti celostno obnovili in energetsko prenovili šolo ter zgradili nov lesen nizkoenergijski vrtec – prvi takšen v Sloveniji. Tako smo poskrbeli za vzpostavitev odličnih razmer za predšolsko in šolsko mladino. Za vsak projekt, ki ga razvijamo, ugotavljamo, kako bo vplival na rast omenjenih petih razvojnih stebrov. Pri snovanju projektov iščemo močne lokalne potenciale, ki omogočajo največje pozitivne učinke.

Da bi preverili pričakovanja občanov, smo za pripravo vizije opravili anketo. Prišli smo do podatka, da prek 80 odstotkov občanov vidi največji razvojni potencial v turizmu. Na ta podatek oziroma željo občanov smo odgovorili z največjo naložbo v turistični produkt, ki je bil odprt junija 2013 in je v našo občino do zdaj pripeljal že več kot 30 tisoč obiskovalcev iz 40 držav sveta. Gre seveda za Deželo kozolcev – prvi muzej kozolcev na prostem na svetu. Ideja izkorišča lokalni potencial, ki ga morda predhodniki niso tako zaznali. Občina Šentrupert je namreč lastnica najlepšega kozolca v Sloveniji in s tem tudi na svetu, saj jih drugje ni.

Da bi preverili pričakovanja občanov, smo za potrebe priprave vizije izvedli anketo. Prišli smo do podatka, da prek 80 odstotkov občanov vidi največji razvojni potencial v turizmu. Na ta podatek oziroma željo občanov smo odgovorili z največjo naložbo v turistični produkt, ki je bil odprt junija 2013 in je v našo občino do zdaj pripeljal že več kot 30 tisoč obiskovalcev iz 40 držav sveta. Gre seveda za Deželo kozolcev – prvi muzej kozolcev na prostem na svetu.

Da bi preverili pričakovanja občanov, smo za potrebe priprave vizije izvedli anketo. Prišli smo do podatka, da prek 80 odstotkov občanov vidi največji razvojni potencial v turizmu. Na ta podatek oziroma željo občanov smo odgovorili z največjo naložbo v turistični produkt, ki je bil odprt junija 2013 in je v našo občino do zdaj pripeljal že več kot 30 tisoč obiskovalcev iz 40 držav sveta. Gre seveda za Deželo kozolcev – prvi muzej kozolcev na prostem na svetu.

Poleg tega je projekt vpet v »zgodbo o lesu«, ki je se je začela s postavitvijo lesenega vrtca. Medtem ko vrtec pomeni sedanjost in sodobno uporabo lesa pri gradnji objektov, je Dežela kozolcev pričevalec preteklosti. Gre za muzej na prostem s kozolci, v katerem je prek 19 sušilnih naprav prikazana celotna razvojna pot te nacionalno pomembne dediščine ljudskega stavbarstva v lesu. Dežela kozolcev postaja izobraževalni center za obujanje znanja in veščin obdelave lesa. To je namreč za prihodnost in uspeh slovenske lesnopredelovalne zgodbe zelo pomembno.

Dežela kozolcev se počasi pomika proti modelu ekomuzeja, saj že zdaj vključuje lokalno prebivalstvo in lokalne vire. Tudi tu se najbolj izrazijo učinki zelene integralne ekonomije. Tako je lokalno prebivalstvo kar najbolj motivirano in živi s projektom. Dežela kozolcev razvija in trži različne programske vsebine, kot so strokovna vodenja skozi muzej, prikaz starih obrti, izobraževalne delavnice za otroke in odrasle, gradnje timov (team building), kulturne prireditve, posebne poroke in podobno. V prihodnosti nameravamo povezati Deželo kozolcev z blagovno znamko Dobrote Dolenjske in s tem doseči še večje sinergije učinke. Vsi dobavitelji produktov, ki sodijo pod blagovno znamko Dobrote Dolenjske, so lokalni pridelovalci in izdelovalci.

Na področju uvajanja obnovljivih virov energije in energetske samozadostnosti stavimo predvsem na lesno biomaso, ki je je v naši neposredni okolici v izobilju, ta odločitev pa se nam zdi logična in seveda v kontekstu iskanja lokalnih potencialov. Poleg tega se dobro zavedamo, da denar leži tudi v različnih odpadkih, le pravilno se je treba organizirati in ta denar pobrati.

Projekt Lesnopredelovalnega centra Šentrupert je pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje in uspel tudi na razpisu za nepovratna sredstva ter si zagotovil več kot dva milijona evrov nepovratnih sredstev. Gradnja se bo kmalu začela. S projektom Lesnopredelovalnega centra Šentrupert (LPC) posegamo v panogo, v kateri je položaj izredno slab oziroma najslabši, odkar smo v samostojni Sloveniji. Izgubili smo okrog 30 tisoč delovnih mest, nekdaj uspešna podjetja, kot so Novoles, Javor Pivka, Lesna TIP Otiški Vrh in še nekatera druga, so v stečaju. Vendar samo dve uri vožnje iz Šentruperta proti severu v sosednji Avstriji je slika popolnoma drugačna. V obdobju, ko smo mi delovna mesta izgubljali, so jih naši sosedje na desettisoče ustvarili. To pa je tisto, kar me najbolj boli in sodi med nelogičnosti, o katerih sem govoril na začetku.

Kaj, za vraga, je pri nas tako drugače, da se nam ne splača izgubljati delovnih mest, pri čemer smo po poraščenosti z gozdovi, v katerih raste prek 70 drevesnih vrst, celo pred omenjeno severno sosedo?

Odločili smo se vzpostaviti logično dimenzioniran in logično organiziran lesnopredelovalni center, ki bo surovino črpal po najkrajših možnih logističnih poteh. V naslednji fazi načrtujemo vzpostavitev oblikovalsko-razvojnega centra za les, za višanje dodane vrednosti pri proizvodnji izdelkov in polizdelkov.

V občini Šentrupert je tudi največji slovenski zapor – Dob. Gre za največjega porabnika toplotne in tudi električne energije v občini, kar smo spet zaznali kot lokalni potencial, iz katerega lahko razvijemo projekt, ki bo prinesel sinergijske učinke, predvsem pa pozitivno vplival na lokalno okolje. Zasnovali smo projekt energetske oskrbe Doba na podlagi obnovljivega vira energije – lesne biomase. V ta namen smo ustanovili javno podjetje Energetika Šentrupert, ki je prvo fazo projekta tudi izpeljalo. Zgradili smo kotlarno na lesne sekance s tremi kotli in skupne moči 2,5 megavata. Zaporski kompleks se že od februarja ogreva izključno z obnovljivim virom energije.

Druga faza, na podlagi katere bomo proizvajali tudi električno energijo, bo zagnana septembra 2014. Postavili smo sistem petih kogeneracij nazivne moči 50 kilovatov, ki bodo proizvajale električno energijo z uplinjanjem lesnih sekancev. Odpadna toplota, ki bo nastajala pri proizvodnji elektrike, pa bo namenjena ogrevanju zaporskega kompleksa.

Tretja faza, ki je predvidena za gradnjo v letu 2015, predvideva postavitev kogeneracije na lesne sekance, iz katere bo toplota usmerjena v ogrevanje štirih hektarjev steklenjakov za proizvodnjo zelenjave. Tu že posegamo tudi na področje lokalne samooskrbe s hrano, kar je prav tako velik potencial za ustvarjanje novih delovnih mest ter oblikovanje znotraj regij in države zaprtih finančnih tokov. Ob trenutni stopnji samooskrbe s hrano (30 odstotkov) nam ogromno denarja po nepotrebnem odteka v tujino.

V ekonomskemu modelu, ki se mu čas izteka ali pa se mu je celo že iztekel, sta bila tudi kot uspešni kategoriji priznana zgolj nenehna rast in dobiček, zdaj pa si moramo priznati, da ne sodita več na prvo mesto. Nasprotno, to mesto zdaj zasedajo zdravo okolje, zadovoljstvo, sreča in polni medčloveški odnosi, kar smo na občini ocenili kot našo razvojno možnost. Izdelali smo razvojni model, ki temelji na območnih zmožnostih, vključuje domače prebivalstvo in zapira finančne kroge znotraj lokalnega okolja, hkrati pa povečuje lokalno odgovornost. Na primer, če domači kmet svoje sadje proda domači osnovni šoli, to stori z večjo pozornostjo in odgovornostjo kot nekdo, ki ga izvaža iz Južne Afrike.« Rupert Gole

V ekonomskemu modelu, ki se mu čas izteka ali pa se mu je celo že iztekel, sta bila tudi kot uspešni kategoriji priznana zgolj nenehna rast in dobiček, zdaj pa si moramo priznati, da ne sodita več na prvo mesto. Nasprotno, to mesto zdaj zasedajo zdravo okolje, zadovoljstvo, sreča in polni medčloveški odnosi, kar smo na občini ocenili kot našo razvojno možnost. Izdelali smo razvojni model, ki temelji na območnih zmožnostih, vključuje domače prebivalstvo in zapira finančne kroge znotraj lokalnega okolja, hkrati pa povečuje lokalno odgovornost. Na primer, če domači kmet svoje sadje proda domači osnovni šoli, to stori z večjo pozornostjo in odgovornostjo kot nekdo, ki ga izvaža iz Južne Afrike.« Rupert Gole

Razvojni model: lokalno sklenjeni krogi

Občina Šentrupert skozi tako zasnovan razvojni model usmerja finančne tokove prebivalstva in gospodarstva tako, da se čim več denarja vrača v lokalno okolje skozi zagotavljanje in plačevanje tistih dobrin, ki jih nujno potrebujemo. Naš cilj je, da večino tistega, kar je možno zagotoviti lokalno (energija, hrana), tudi zagotovimo. Večji bo delež lastne ponudbe, več denarja nam bo ostajalo v lokalnem okolju, kar pa se bo kazalo v večji kupni moči, naložbah in novih delovnih mestih.

Uresničeni projekti ustvarjajo tudi močno povečan obisk v okviru ogledov dobrih praks na področju trajnostnega razvoja in energetike. Posamezne projekte povezujemo v paketne ponudbe za ogled in v samo ponudbo vključujemo lokalno prebivalstvo in lokalno ponudbo izdelkov, pridelkov, vinarstva in kulinarike.

Model, primeren za celotno državo

Prepričan sem, da bi bil takšen razvojni model primeren tudi za celotno Slovenijo, saj se v naših naravnih bogastvih skrivajo veliki potenciali, iz katerih lahko ustvarimo veliko novih delovnih mest, ki jih zdaj po nepotrebnem plačujemo tujcem. Samo ob cilju, da se samooskrba s hrano do leta 2020 poveča s 30 na 70 odstotkov, se skriva ogromno delovnih mest. Poleg tega bomo vedeli, od kod pridelana hrana izvira in kakšne kakovosti je. To namreč posledično vpliva na naše zdravje in naše zmožnosti za opravljanje vsakodnevnih aktivnosti.

Sodelovanje s turističnimi agencijami je za hotele tipičen poslovni odnos B2B. Sprejemljiv strošek provizij in popustov znaša od 10 do 20 odstotkov. Tržni potencial turističnih agencij za hotele je v današnjem času razmeroma majhen.

Da bi preverili pričakovanja občanov, smo za potrebe priprave vizije izvedli anketo. Prišli smo do podatka, da prek 80 odstotkov občanov vidi največji razvojni potencial v turizmu. Na ta podatek oziroma željo občanov smo odgovorili z največjo naložbo v turistični produkt, ki je bil odprt junija 2013 in je v našo občino do zdaj pripeljal že več kot 30 tisoč obiskovalcev iz 40 držav sveta. Gre seveda za Deželo kozolcev – prvi muzej kozolcev na prostem na svetu.

Rupert Gole, župan občine Šentrupert, arhitekt in vizionar

Želite brezplačno prejeti revijo?

Za brezplačno prejemanje revije Gost, nam pišite na gost@finance.si