Iz zadnje številke

Pohorski mir tudi za poslovne turiste

Primož Gregorič in Lena Klinar, srce in duša Gore pod lipo

Čeprav je gostilna Gora pod lipo od glavnih prometnic odmaknjena le nekaj kilometrov, je prihod do posestva posebno doživetje. Pot skozi slovenjebistriško staro mestno jedro zelo hitro zavije med vinograde in gozdove. V trenutku, ko te spreleti misel, da si zašel, se na hribčku pojavi z lesom obdana pohorska domačija. Z oživljanjem arhitekturne dediščine, ki jo nadgrajujeta domača kulinarika in vino, mlada in zagnana podjetnika Lena Klinar in Primož Gregorič ustvarjata uspešno zgodbo slovenskega turizma.

-AVA1197-57fe26c291c6c

Področje gostinstva in turizma je pisano na kožo mladim z željo po znanju in pridobivanju izkušenj. Kaj je pritegnilo vaju?

Primož: Veselje do dela v gostinstvu imamo že v družini. Vodenje gostilne in okrepčevalnice v Slovenski Bistrici je začela že babica, njo pa je nasledila moja mama. Že med obiskovanjem srednje šole za gostinstvo in turizem ter študijem na višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem sem imel idejo o tem, da bi doma nekoč uredili turistični objekt.

Lena: S turizmom sem se najprej srečala v vlogi turistične informatorke pri Slovenski turistični organizaciji. V resnici mi je ta korak spremenil življenje. Takrat sem začela odkrivati, da je turizem moje veselje in strast. Veliko dobrih praks sem spoznala skozi sejemske obiske, druženja, tudi skozi izkušnje drugih turističnih delavcev. Da bi še bolj izpilila svoje znanje, sem odšla na izmenjavo v München. Pozneje pa mi je življenje samo prineslo na pot nove izzive. Najprej položaj vodje hotela Špik v Kranjski Gori, nato delo na Slovensko-nemški gospodarski zbornici.

Varna in obetavna služba je ena izmed najpogostejših želja današnjih mladih. Imeti položaj predstavnice nemške turistične organizacije v Sloveniji pri petindvajsetih je gotovo poseben izziv. Kako to, da ste se kljub temu odločili za bolj tvegano, podjetniško pot?

Lena: Če slediš temu, kar si želiš, ti določene izzive življenje samo prinese naproti, sem prepričana. Potem ko sem spoznala Primoža, se je v Gori pod lipo v nekem trenutku vse sestavilo; moja ljubezen do kuhanja, skrb za dekor, želja po ustvarjalnosti in veselje do dela v trženju, predvsem v tem smislu, da lahko ponujaš in prodajaš nekaj, v kar verjameš. Vedno sem sanjala in videla sliko tima, ki diha kot eno, in to sem želela že od nekdaj uresničiti in doživeti. Tudi sicer sem človek izzivov. Rada se spustim v na videz neznano. Ta adrenalin me poganja. A če verjameš ter se zadeve lotiš s srcem in energijo, gotovo sledi uspeh. Primožu sem zaupala, v naju verjela in korak je bil preprost. Le sebi je treba prisluhniti in slediti intuiciji.

Pri vajinih začetnih korakih, Primož, so vama gotovo pomagale tudi vaše izkušnje z vodenjem poslov v domačem podjetju. Izhajate namreč iz izrazito podjetniške družine.

Primož: Res je. Tako rekoč vsak družinski član ima svojo dejavnost. Oče se že od osemdesetih let ukvarja z avtoprevozništvom in zaposluje 15 ljudi. Babica in mama sta zapisani domači gostilni in okrepčevalnici, brat pa nadaljuje družinsko tradicijo tapetništva in proizvodnje ponjav, ki jo je začel že moj dedek.

-AVA1165-57fe26c6d54ab

Kako vam je podjetništvo uspelo usklajevati z delom na kmetiji?

Primož: Vinogradništvo je bilo sprva mišljeno bolj kot družinski hobi. V vinograd smo se hodili sproščat po stresnem delovniku. Ko pa sva z Leno leta 2011 prevzela vinograd, sva ga razširila, tako da imamo zdaj 120 tisoč trsov. Ob vinogradu imamo tudi kmetijo s petimi hektarji obdelovalnih površin, kjer pridelujemo svojo piro, buče in vrtnine.

Zgodba Gore pod lipo se je pravzaprav začela pisati že leta 2005 z obnovo stare pohorske domačije. Kaj je vašo družino pripeljalo do odločitve o oživitvi propadajočega objekta?

Primož: Do naše stanovanjske hiše smo se mimo propadajoče hiše, kjer je danes naša domačija, vozili celih deset let. Ko gledaš, kako propada objekt, ki bi ga lahko ohranil, zato, da bi ljudem pokazal, kako so nekoč živeli naši dedki in babice, ti je kar težko pri srcu. Odločili smo se, da kupimo propadajočo domačijo in jo obnovimo tako, da ohranimo čim več njenih arhitekturnih posebnosti, kot so lojpa, štibelc, črna kuhinja ter zadnja hiša ali hišca, kjer imamo zdaj trgovino s kulinaričnimi spominki.

Sta arhitekturni zgodbi oživljanja stare dediščine želela slediti tudi s kulinarično ponudbo?

Lena: Ko sva snovala zgodbo, sva izhajala predvsem iz sebe. Obema zelo veliko pomenijo osebni stik in domačnost ter pristnost okolja, v katerem ustvarjamo. Tudi pri kulinariki sva zato želela poudariti lokalni izvor sestavin, s tem pa tudi jedi, ki so značilne za naše območje. Na začetku je bil objekt začrtan kot vinski hram oziroma vinotoč, katerega ponudba bi slonela na domačem vinu in hladnih prigrizkih. S Primožem pa sva se odločila, da gostom ponudiva tudi toplo kulinariko. Zdaj vse bolj spoznavava vrednost najine odločitve, da vrata Gore odpremo le ob vnaprejšnji napovedi, s čimer najlaže zagotoviš svežino surovin, po drugi strani pa ti to daje tudi več svobode pri razpolaganju s časom.

Latinski pregovor pravi, da je je vsak začetek težak. Kako se spominjata vajinih začetkov?

Primož: Na začetku si ne moreš privoščiti velike ekipe. Zato sva na začetku oba delala vse, pozneje pa sva se zaradi lažje organizacije dela že morala malce specializirati. Najbolj smiselno se nama je zdelo, da Lena prevzame kuharski del, stik s strankami in trženje, jaz pa strežbo, nabavo in operativo, ki prav tako vzamejo veliko časa.

Lena: Najina vizija od začetka je bila, da dolgoročno postanemo ekipa, v kateri bo vsak lahko pokrival področje, na katerem je najboljši. Na začetku se vsega lotiš sam, ker drugače preprosto ne gre. Pozneje pa je pomembno, da na določeni točki narediš drzen korak in v zgodbo vključiš še nekoga, ki je močan na svojem področju. Preprosto moraš biti dovolj samokritičen, da veš, kakšen je tvoj doseg. Tudi sicer vidiva dolgoročen uspeh vsake zgodbe v sinergiji in moči ekipe posameznikov, kjer je vsak mojster na svojem področju.

Pred dvema letoma se vama je kot prva pridružila enologinja Darja Bolha. Je bil njen prihod odločilen pri prenosu iz ljubiteljske v profesionalno vinsko zgodbo?

Primož: Gotovo. Darja kot nekdanja enologinja Kleti Bistrica je velika strokovnjakinja na svojem področju. S svojim znanjem in izkušnjami nama pomaga ustvariti odkrita in enostavna vina, ki so moderna in se odlično podajo k naši kulinariki. Našo vinsko zgodbo pa je nadgradila še s penino, pridelano po klasični metodi, narejena je na osnovi avtohtonih kvasovk.

Lena: Ob vinski zgodbi nas z Darjo družita predvsem življenjska filozofija in skupna vizija Gore. Tako skupaj odločamo o njenem razvoju. Smo kot družina. Najpomembnejše odločitve sprejemamo za okroglo mizo. Čutiti jih moramo vsi, ki v njej ustvarjamo. Z njimi živeti in se pri tem dobro počutiti.

-AVA1227-57fe26da86d20

Ob mednarodno uveljavljenih sortah v svoji ponudbi ohranjata tudi lokalno posebnost, zvrst ritoznojčan. Kakšno vino se skriva za tem hudomušnim imenom?

Primož: Ritoznojčan je lahko, pitno vino, ki ga kot odličnega partnerja h kulinariki izbere veliko najinih gostov. S povezovanjem v okviru konzorcija želimo vinogradniki z bistriškega območja ritoznojčana spraviti na poti stare slave. To nam je delno uspelo že z zaščito priznanega tradicionalnega poimenovanja, ki ga je ritoznojčan dobil kot prvo vino na Štajerskem.

Čeprav je Gora pod lipo od glavnih prometnic odmaknjena le nekaj kilometrov, je prihod do posestva poseben izziv. V trenutku, ko te spreleti misel, da si zašel na poti, se na hribčku nad vinogradom namreč pojavi vajina domačija. Je odmik v naravo tisto, kar iščejo današnji gostje?

Lena: Odmaknjenost naše domačije daje Gori poseben čar. Pri nas lahko gostje prisluhnejo tišini. To je terapija za dušo. Obdani smo z vinogradi in borovim gozdom. Okolje ponuja svež, čist zrak. Že Marija Terezija je želela v naših krajih zgraditi zdravilišče za dihala.

Legendarni slovenski gostinec Joško Sirk rad poudari, kako je s preprosto prežganko priklical solze na oči največjih kulinaričnih svetovljanov. Sta domačnost in pristnost še vedno ključ, kako osvojiti srca gurmanov?

Lena: Glavnina najinih gostov je prav takšna, siti so izumetničene kulinarike in poleg strokovne storitve pričakujejo in tudi iščejo pristen človeški stik. Med tednom so to predvsem poslovni gostje in skupine, med vikendi pa manjše zaključene družbe. Ker delamo po vnaprejšnji napovedi, je večina naših gostov Slovencev. Vse pogosteje pa k nam zavijejo tudi tujci, ki ponavadi pridejo kar na slepo in nenapovedani.

Poudarjanje domačnosti je danes opaziti tako pri oglaševanju prehrambnih izdelkov kot pri prodaji kulinaričnih doživetij. Je beseda »domače« zaradi njene vsestranske pojavnosti po vajinem mnenju že izgubila verodostojnost?

Lena: Domačnost izhaja iz srca. Zato jo je zelo težko doseči pri množični proizvodnji ali storitvi. Tu se pojem razvrednoti. Dosežeš jo lahko le s pristnim stikom, pristnim nasmehom. Dotiki vseh vrst, ki se čutijo v podrobnostih in v kakovosti surovine. Nenehno poudarjanje domačnosti zgolj z namenom pritegovanja pozornosti gostov nima smisla. To so kratkoročne poti. Pomembno je, da gost to na obisku doživi, začuti in okusi. Prepričati je treba z dejanji in doživetjem. Besede so danes precenjene.

Ko sva snovala zgodbo, sva izhajala predvsem iz sebe. Obema zelo veliko pomenijo osebni stik in domačnost ter pristnost okolja, v katerem ustvarjamo. Tudi pri kulinariki sva zato želela poudariti lokalni izvor sestavin, s tem pa tudi jedi, ki so značilne za naše območje.

Medtem ko turistične kmetije k uporabi doma pridelanih živil zavezuje zakonodaja, je pri drugih gostinskih obratih izbira živil prepuščena presoji lastnikov lokalov. Kakšno vlogo ima doma pridelana hrana v kulinarični ponudbi Gore pod lipo?

Lena: Zelo pomembno. Večinoma uporabljamo doma pridelano hrano, zato je kulinarika tudi zelo sezonsko naravnana. Pri dobavi surovin dobro sodelujemo tudi z okoliškimi pridelovalci. Del naše dolgoročne vizije pa je gotovo samooskrba, z osnovami katere bi radi seznanili tudi naše goste. V prihodnjem letu nameravamo v sodelovanju s priznano slovensko znanstvenico Ano Vovk Korže organizirati delavnice o sistemski samooskrbi, v Gori pod lipo bomo ta znanja nadgradili še s praktičnim kulinaričnim znanjem.

V strešnem delu domačije sta uredila tudi manjši konferenčni dvorani. Postaja podeželsko okolje vse bolj zanimivo tudi za poslovni in konferenčni turizem?

Lena: Podeželje je idealen kraj za prevetritev možganov. Čas se tu resnično ustavi, svoje naredi tudi tišina. Zeleno in mirno okolje je prav zato zelo primerno za poslovna srečanja in druge dogodke. Vsekakor pa je poslovni turizem zanimiv tudi kot tip turizma, ki pomeni dodano vrednost našim vinom in kulinarični zgodbi.

Z uspešnostjo v turizmu je najverjetneje tesno povezana tudi inovativnost.

Primož: Vsekakor. Prav zato sva se namesto na izdelke, ki jih danes trži večina turističnih kmetij, raje osredotočila na manjši nabor posebnih izdelkov, kot so pralineji iz praženih bučnih semen ali kutinovi želejčki, katerih okus marsikoga popelje nazaj v otroška leta.

Lena: Najino inovativnost vidim tudi v povezovanju ljudi, ki jih bolj kot enaki poklicni in profesionalni interesi družita človeška energija in življenjska filozofija. Verjamem, da nas prav taka izbira naših najožjih sodelavcev dela drugačne.

Turizem ni kratkoročna panoga, ampak tek na dolge proge. Kakšni so vajini cilji za prihodnost?

Lena: Ciljev za prihodnost nama ne manjka, a se po svoje prepuščava toku. Slediva organski rasti Gore. Vsak dan hodiva skozi življenje z odprtimi očmi in srcem. Srečujeva ljudi, ki puščajo sled in včasih odprejo nova obzorja. V tem uživava, v tem vidiva lepoto življenja in s tem raste tudi najina Gora.

Katja Ertl

Želite brezplačno prejeti revijo?

Za brezplačno prejemanje revije Gost, nam pišite na gost@finance.si