Iz zadnje številke

Napitnine – jih je treba obdavčiti?

Napitnine so davčna, delovnopravna, motivacijska, kadrovska in še kakšna Pandorina skrinjica težav, a hkrati izjemno pomemben element poslovanja  ter doseganja večje kakovosti storitev in zadovoljstva zaposlenih in gostov.

natakar-ss.1425647483.png.o.600pxV Sloveniji velja splošno prepričanje, da napitnin ne gre povezovati z davki. Da naj bi bile napitnine sorazmerno pomemben del poslovne strategije v gostinstvu in širše turizmu, prav tako ni splošno veljavno pravilo. Napitnina je po prepričanju večine laične javnosti in številnih delavcev v gostinstvu in turizmu pač nekaj, kar gre preprosto v žep posameznika, mimo davkov in vsega, povezanega z njimi. A zadeve v praksi kljub vsemu niso tako preproste. Toliko bolj zapletena in drugačna od uveljavljene prakse pri nas je teorija. Še posebej, če se zakoni berejo in razlagajo dosledno. Po natančni razlagi zakona bi namreč bilo celotno plačilo, vključno z delom zneska zaokrožitve plačnika računa navzgor, oziroma dodatek ob plačilu kot napitnina obremenjen z davkom na dodano vrednost. Napitnino pa bi bilo treba obravnavati kot vsak drug dohodek tistega, ki jo prejme.

Ne gre niti spregledati dejstva, da je v slovenski zakonodaji natančno opredeljena obdavčitev napitnine, prav s turizmom močno povezane skupine zaposlenih. Tako so posamezniki v Sloveniji zaradi prejemanja napitnin v povsem drugačnem položaju kot večina preostalih, ki prejemajo napitnino. Še več, napitnina je pri njih opredeljena kot sestavni del obdavčljivega prihodka. Nad izvajanjem te posebne zakonodaje, v kateri je izrecno opredeljena napitnina v igralništvu, država izjemno budno bedi. Ob tem so davkarji povsem nezainteresirani za napitnine vseh preostalih. Tovrsten različen odnos države do napitnin odkriva pravo sistemsko luknjo. Še več, pri različni obravnavi napitnin vse diši po izrazitem primeru ustavno nedopustne neenakosti pred zakonom.

Zagate in nejasnosti

Kdo bi rekel, da z nekaj centi drobiža, ki ga pustimo na mizi ob plačilu kave, dregnemo v osje gnezdo, za katero država sploh ne ve, kako bi se ga lotila. Celo v času najhujše krize, ko je iskanje možnih virov prihodkov za državni proračun dobilo neverjetne razsežnosti inovativnosti in doslednosti, ki jim v naših krajih še nismo bili priča, se je davčnim prihodkom iz (večine) napitnin preprosto odpovedala, ker ni vedela, kako naj jih sploh opredeli. Razen tiste v igralništvu.

Ob davčnih zagatah in nejasnosti pa so napitnine tudi izjemno motivacijsko in poslovno kadrovsko gibalo v gostinstvu oziroma širše turizmu. Razen tam, kjer sta zbiranje in delitev napitnine stihijska, povsem prepuščena osebju, ki je gostom in denarju najbližje, so napitnine bolj ali manj vključene v poslovno motivacijsko shemo zaposlenih. Pri tem sta se v gostinstvu tudi pri nas oblikovali dve temeljni načeli. Prvo je, da napitnino zadržijo natakarji in se jim zato zniža plača v primerjavi z drugim osebjem. Za lastnika oziroma vodstvo lokala je ta rešitev najbolj preprosta, a žal ne najbolj učinkovita in večinoma v bistvu nepoštena. Natakar je namreč na koncu delovne verige in nagrada za odlično postrežbo nikakor ne sodi samo v njegov žep. Taka rešitev ob vsem pripelje tudi do negativne tekmovalnosti med osebjem in delitev napitnin med natakarji in posamezniki v delovni verigi vpliva na različen odnos do gostov. Tako namreč neformalno oblikovane verige poslovanja skrbijo le za svoje goste in druge puščajo ob strani. Nekdo, ki je naročil pozneje, je postrežen prej in podobno. Tako tovrstna delitev napitnine lahko privede do manjše učinkovitosti in pomanjkljivosti pri zagotavljanju celostne kakovosti storitev. Kar ima lahko dolgoročne negativne posledice za delovanje podjetja oziroma tudi večjega poslovnega sistema.

Taki primeri so znani tudi v hotelirstvu, kjer je lahko tovrstnih neformalnih povezovanj zaposlenih s ciljem pridobivanja napitnine še veliko več. V bistvu nanje stavijo tudi določeni gostje, ki prihajajo iz krajev, kjer ima napitnina poseben pomen in je del širše kulture svojevrstnega podkupovanja, s katerim se vnaprej zagotovi želena raven storitev oziroma osebje opozori na to, kako želi biti gost sprejet in obravnavan. Tako tovrstni gostje osebju v hotelih, ki je prvo v stiku z njimi, stisnejo v roke bankovec v odgovor na dobrodošlico. Od portirja je tako zagnan sistem podkupovanja, ki druge goste postavlja v podrejen položaj. Ko to začutijo, je škodo zelo težko popraviti. Tudi v samih gostinskih in turističnih podjetjih, tudi delih tistih največjih poslovnih sistemov, je zato treba najti sistemske rešitve, da napitnine ne bodo vzrok težav in nepravilnosti pri poslovanju, marveč bodo sočasno zagotavljale zadovoljstvo vsem zaposlenim in vsem gostom. Tudi tistim, ki pač skladno z lastnimi merili, toliko bolj v skladu s kulturo, iz katere izhajajo, ne dajejo napitnin. Ni ga strateškega načrta poslovanja in razvoja gostinstva in turizma, v katerem je zapisano, naj bo stopnja zadovoljstva gosta sorazmerna z višino napitnine.

Ni univerzalnih rešitev

Seveda za delitev napitnin ne obstajajo univerzalne rešitve. Vsak gostinski obrat in širše turistično podjetje bi moralo skladno s specifiko delovanja najti najustreznejšo rešitev. A praksa kaže, da je najboljša rešitev zbiranje napitnine in delitev na vse zaposlene. Od natakarjev, kuharjev, pomožnih delavcev do čistilk, če gre na primer za restavracijo. Vsi so namreč pripomogli k temu, da je gost zadovoljen s celostno kakovostjo storitve, ne le s strežbo. Zato je njegova nagrada za zadovoljstvo s storitvijo pravzaprav namenjena vsem. Tako zbran denar gre deliti med zaposlene enkrat na teden ali enkrat na mesec.

Tovrstni rešitvi je naklonjena tudi davčna praksa pri nas, po kateri presežek v blagajnah gostinskih lokalov ni problematičen in ga inšpektorji prepoznavajo kot napitnino. Tako je tovrstni, svojevrstni variabilni del plače mogoče sorazmerno preprosto, brez davčnih obremenitev, razdeliti med zaposlene.

Napitnina del slovenske kulture in izročila

Napitnine gotovo nimajo obrobnega pomena v gostinstvu in širše turizmu. So vzvod kakovosti in urejanja razmerij med zaposlenimi. So ena tistih rešitev, ki zmore zagotoviti višjo kakovost v dejavnosti s svojevrstno »win-win« rešitvijo, pri kateri so zadovoljni gostje, osebje, poslovodstvo in lastniki. Zato mora biti z napitninami zadovoljna tudi država, saj je doseganje »win-win« rešitev v turizmu, tako kot vseh drugih dejavnostih, temelj uspešnega poslovanja in s tem krepitve turizma kot strateške gospodarske dejavnosti v državi. Tako kot v vseh državah nekdanje Jugoslavije se tudi pri nas, razen v igralništvu, še ni zagrizlo v davčno kislo jabolko napitnin. Morda pa postavimo na tem področju nova merila in tudi zakonsko postavimo napitnino med neobdavčeni del prihodka. Naj bo slovenski primer eden tistih, ki ga bodo na svetovni ravni postavljali ob bok ameriškemu na eni strani ali avstrijskemu s pavšalno obdavčitvijo na drugi ter ga predstavljali kot alternativo, ki zmore ob doseganju poslovnih ciljev delovati tudi kot socialni korektiv. Tako kot pri napitninah velja povsod, pa je z njihovo obdavčitvijo in umestitvijo treba razumeti kulturno okolje in zgodovino ter najti rešitev, ki vse skupaj zajema in dviguje na višjo raven. Nikakor pa ne bi smeli zadeve urejati na silo. Potem je bolje, da je zadeva urejena tako, kot je zdaj. Torej neurejena, a v praksi uravnotežena ter zakoreninjena v zavesti turističnih in gostinskih delavcev in gostov. Turizem smo pač ljudje in ljudje o napitninah v Sloveniji razmišljamo pač tako, kot razmišljamo. To je del kulture in izročila, del tistega, kar pridejo gostje iskat k nam. Slovenijo v turizmu začutijo tudi prek napitnin.


Tuje prakse

natakar-ss.1425647483.png.o.600pxV nobeni izmed držav nekdanjih republik bivše Jugoslavije gostinska napitnina ni posebej urejena. Tudi praksa je taka, da se davki iz naslova napitnin ne plačujejo. Na ravni podjetij je ureditev različna: od tega, da se delodajalci ne spuščajo v napitnino, skrbijo za njeno zbiranje in delitev, kot tudi, da si del napitnine prilastijo za pokrivanje mankov v blagajnah oz. drugih obveznosti do zaposlenih (npr. hrana, pijača, izleti). Zelo dodelano ureditev, ki opredeljuje obdavčitev napitnin imajo, poleg ZDA, tudi v Angliji. Glede na dejstvo, da imajo natakarji v ZDA samo zajamčeno plačo,ki je za napitninske delavce celo lahko znižana, jim napitnina predstavlja večji del prihodkov. V povprečju imajo restavracije predpisano 15-odstotno napitnino, ki pa se v restavracijah višjega ranga približuje 20 odstotkom. Prav dejstvo, da imajo v ZDA področje napitnin izredno razdelano, botruje tudi višini pobranih davkov iz tega naslova. Vse napitnine so predmet davka na dohodek in davka za financiranje sistemov socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Skupna obremenitev napitnine večje kot 20 dolarjev na mesec znaša 7,65 odstotka za zaposlene in 7,65 odstotka za delodajalce. Od napitnine se plačuje tudi dohodnina po progresivni lestvici. Če prijavljene napitnine znašajo manj kot 8 odstotkov celotnih prihodkov od prodaje, mora delodajalec razliko (delež svojih prihodkov) razporediti med zaposlene (kot napitnine). V Kanadi je področje napitnin predpisano z zvezno zakonodajo. V nekaterih državah je lahko sestavni del plače, v drugih pa ne. Napitninski delavci imajo lahko tudi nižjo urno postavko od ostalih primerljivih delavcev v gostinstvu. V Angliji se napitnine v gotovini ne štejejo kot plača, ker štejejo za potrošnikovo darilo. Delodajalec napitninskim delavcem ne sme nižati osnovne plače pod zakonsko določeno minimalno plačo. Poleg tega je potrebno vso napitnino, ki jo zaposleni prejmejo v gotovini v celoti razdeliti med zaposlene. Če potrošnik doda znesek za napitnino pri plačilu s kreditno kartico ali čekom se napitnine razdelijo med vse osebje (Tronc, Jar), sicer pa so do nje lahko upravičeni individualno (tip). V Avstriji se plačujejo pavšalni prispevki tudi na gostinske napitnine za recepcijo in strežbo. Od napitnine je potrebno plačati tudi vse ostale davke. Pavšalni znesek napitnine, ki ga upošteva območna zdravstvena zavarovalnica pri odmeri prispevka, ni sestavni del plače in se ne upošteva pri odmeri akontacije dohodnine. Nasprotno pa se upošteva po predpisih socialnega zavarovanja in vračunava v zavarovalno osnovo. V Nemčiji napitnina v gostinstvu zakonsko ni urejena. Posredno jo ureja davčna zakonodaja in je obdavčena glede na dohodek vendar glede na prihodke natakarjev, vendar največ 10 odstotkov. V Franciji ima kolektivno dogovarjanje o napitnini že dolgo tradicijo in sega za gostinstvo že v leto 1932. Poseben zakon jo ne ureja je pa predpisano plačilo dohodnine v dohodninski zakonodaji. V Italiji so v praksi napitnine v gostinstvu (v nasprotju z igralniškimi) davka proste in jih neposredno ne ureja noben zakon niti kolektivne pogodbe. Na Češkem napitnine neposredno ne ureja noben zakon. Čeprav bi jo morali zaposleni prijaviti v davčne napovedi v praksi temu ni. Tako so napitnine prijavljene izključno iz naslova plačanih računov s plačilnimi karticami.

Vir: Portal nacionalnega turističnega združenja www.ntz-nta.si, strokovni članek Pregled pravne ureditve napitnin v gostinstvu s poudarkom na različnih delitvah napitnine (primerjalna analiza), avtor Andrej Raspor’

Željko Purgar

Želite brezplačno prejeti revijo?

Za brezplačno prejemanje revije Gost, nam pišite na gost@finance.si