Iz zadnje številke

Birokratska država in težave gostincev

Jakob Demšar svetuje

Bralka: »Zakonodaja gostince močno tepe« Zelo me moti, ker objavljate nepodpisane članke, ki mečejo slabo luč na vse picerije v Sloveniji. Mislim, da sta ta dva primera vredna polnih imen, da se lahko stvari preprečijo in s tem izločimo tisti, ki ne sodimo v to skupino. Tudi jaz kot podjetnica bi lahko objavila članek z naslovom Podjetnik v krizi. Naj omenim nekaj težav, ko je zaposleni na daljšem bolniškem dopustu. Dolžna sem mu izplačati plačo in prispevke točno na datum kot vsem preostalim, ki delajo, vključno z delavcem, ki ga je nadomestil. Šele po vseh poravnanih obveznostih lahko daš zahtevek za povračilo sredstev, a kaj, ko ta sredstva pridejo pozneje, kot zapade datum že za naslednjo plačo in prispevke. Torej, če skrajšam:

  • plača in prispevki tistemu, ki nadomešča delavca na bolniškem dopustu;
  • plača in prispevki tistemu, ki je na bolniškem dopustu;
  • naslednji mesec plača in prispevki obema, povračila za naslednji mesec pa še vedno ni, ker lahko daš zahtevek za povračilo sredstev šele, ko si izplačal plačo in poravnal prispevke.

Čeprav sem to naredila vse na točno določen datum, mi nič ne pomaga. Država ima namreč 30-dnevni rok za izplačilo nadomestila. Poleg tega je bil vmes tudi rok za izplačilo regresa. Morala sem zagotoviti štiri plače in še regres za delo enega delavca. Po vsem tem, kar pišete, me res več ne preseneča, zakaj imajo inšpektorji tako slabo mnenje o gostincih. Od gospoda Jakoba Demšarja pričakujem v eni od prihodnjih številk tudi kak članek o tem, kaj bi spremenili v korist delodajalcev, da bi lažje shajali z zakonodajo, ki nas tepe. Hvala za vaš čas. Majda Šisernik Predik, Pizzeria 100/h, Slovenj Gradec

POSLOVNEZ, BIROKRAT, JAVNI USLUZBENEC, URADNIK, PAPIRJI, BIROKRA

Odgovor: Naj najprej ponovim to, kar sem že večkrat v svojih prispevkih posebej poudaril: klobuk dol pred vsemi podjetniki, ki jim uspeva v teh zahtevnih, ekonomsko in pravno konfuznih časih pošteno (ne tako kot lastnik picerije iz mojega prejšnjega pisanja) in uspešno opravljati svojo dejavnost. Naše gospodarstvo, iz katerega so zaradi tajkunstva, privatizacij in kriminala tako rekoč izginila največja industrijska podjetja, temelji predvsem na malih uspešnih podjetjih, ki se znajdejo tudi v nespodbudnih okoljih, ki jih lahko ustvari nespametna država. Državo pa zastopajo politiki in uradniki, ki so mnogokrat grozljivo nesposobni in zmožni povzročati neskončne nepotrebne težave. Ob tem pa se moramo pretvarjati, da jih jemljemo resno kot rdečo luč na semaforju na opustelih križiščih.
Majhen dokaz k moji trditvi: mlada mati samohranilka se odloči, da bo sezidala prizidek k hiši svojih staršev. Vsa ustrezna soglasja je pridobila, manjkalo je le še soglasje države, povezano z ulično cesto, za katero še država ni vedela, kako je prešla v njeno, in ne v občinsko last. Tu pa se je vse ustavilo. Na ministrstvu za javno upravo (MJU) so ji povedali, da mora z državo skleniti pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti, kar pa je povezano z vpisom v zemljiško knjigo. Ker pa je ministrica pred meseci odstopila in njeno vlogo opravlja kar sam presvetli gospod predsednik vlade, morajo za premiera uradniki na MJU poskrbeti za notarsko overjen podpis kot začasnega ministra in njegov podpis poslati vsem notarjem – vendar tega niso bili sposobni urediti v štirih mesecih. Brez notarsko overjenega podpisa podpisnika zemljiškoknjižnega dovolila (v tem primeru ministra za javno upravo) pa vpis v zemljiško knjigo sploh ni možen. In tako je vsa zadeva obstala na MJU, minister Gregor pa nič, bi dejal Levstik.

Si predstavljate, draga bralka, da imate denar in voljo, da postavite novo picerijo in zraven še malo pivovarno, v katerih boste na novo zaposlili 20 ljudi, pa vam uradniki mirno povedo, da ne vedo, čez koliko mesecev bodo uredili notarsko overjen podpis odločujočega človeka v državi? Mar ne bi v tem primeru pogledali malo čez mejo na avstrijsko Koroško in jih povprašali (tako kot znan pivovar iz Gornje Radgone), kako hitro pa pri njih lahko dobite dovoljenje oziroma soglasje? Kaj nam torej ostane – naj moledujemo, prosimo, pišemo peticije, grozimo, gladovno stavkamo zaradi nesposobnih državnih institucij? Naj ponižno čakamo na sestavo nove vlade in imenovanje novega ministra? Se birokrati zavedajo, da nam s svojim ignorantskim in ciničnim odnosom povzročajo tudi gmotno škodo?
Da bi bila blamaža države še večja, je graditeljica upravni enoti (UE), ki bi morala izdati gradbeno dovoljenje, v skladu z 209. členom ZUP predlagala, naj uporabi peti odstavek, ki določa, da mora organ, katerega soglasje ali mnenje je potrebno za odločbo, dati oziroma odreči soglasje oziroma mnenje najpozneje v 15 dneh od dneva, ko je bilo to od njega zahtevano. Če tega ne stori, se šteje, da je soglasje dal.
Uradnice UE so se izgovarjale, da država oziroma MJU za opisano cesto ne daje soglasja oziroma mnenja, temveč pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti kot pravni akt civilnega prava, zato za tak primer 209. člen ne velja. O, sancta simplicitas! Ali ZUP v tretjem odstavku 209. člena ne govori o »odobritvi, potrditvi, dovoljenju drugega organa ipd.«?

Povprečnemu pravniku je seveda razumljivo in jasno, da prav besedica »ipd.« predpostavlja tudi drugačne oblike soglasja, v tem primeru pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Kajti ta pogodba dejansko pomeni zgolj soglasje države, brez katerega ne moremo graditi in ki ga še mastno zaračuna v znesku 240 evrov.
Naj se vrnem k vašemu vprašanju, kaj je treba spremeniti v korist delodajalcev, da bi lažje shajali z zakonodajo. Najbrž veliko. Nisem tako učen in poučen, da bi vam iz rokava stresel sto predlogov. Mnogo vprašanj ni ustrezno rešenih, mnoge nevarnosti niso za vselej odstranjene, vsa pota niso poravnana in prosta. V življenju ni prav nič rešenega in marsičesa tudi ni mogoče tako zlahka rešiti, polno je težav in življenje je zapleteno. Človek se muči, dokler je živ, pa nima nikoli niti tega, kar potrebuje, kaj šele tistega, česar si želi.

Mali podjetniki povsod sodijo v srednji razred, za katerega indijski pisatelj Vikas Svarup pravi, naj bi bil vest naroda, etični svetilnik, ki nas brani pred ekscesi zgornjega razreda in obupanostjo spodnjega. Srednji razred je tisti, ki spodbuja status quo, kar je zanetilo vse velike revolucije v svetu. Včasih se mi zdi, da smo postali apatični, ne obremenjujemo se preveč s potapljajočimi se standardi javnega življenja, prepuščamo se besnemu porabništvu. Postali smo narod voajerjev, ki je priključen na nesmiselne limonade o idealnih zdravnikih, spletkarskih taščah in trpečih ženah, naslajamo se ob ločitvah slavnih in smo očarani nad slikami politikov, ki so jih zalotili s prsti v marmeladi. V realnem življenju pa, žal, le redki od tistih, ki nam krojijo usodo, za svoje rabote tudi odgovarjajo. Težava državnega aparata je tudi v tem, da ni sposoben na primer udejanjiti zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ko pa ga večina držav uspešno izvaja v praksi že vrsto let; da smo lopovom omogočili, da so prigoljufano premoženje zavarovali z zemljiškim dolgom, in še bi lahko našteval. Državna blagajna je tudi zaradi neizvajanja zakonodaje na teh področjih siromašnejša.

Država je skupek mnogih interesov, tudi podjetniških in delavskih. Modrost politike pa je prav v tem, kako zna uravnotežiti interese v korist vseh državljanov. Državljani pa moramo imeti prek različnih interesnih združenj na politiko oziroma zakonodajo države ustrezen vpliv. Delodajalci imate kar nekaj resnih združenj, prek katerih lahko vplivate (lobirate) na zakonodajalca. Krave je treba molsti, dokler imajo polno vime – takšen je zakon gospodarstva. Kako pa zna država »molsti« gospodarstvo, je gotovo prav posebna modrost. Podjetniki pomenite produktiven in inovativen del prebivalstva, zato vsaka nespametna poteza države lahko povzroči hudo neprijetne posledice za celotno državo in njene državljane. Že Machiavelli je dejal, da je vladar prisiljen kar naprej živeti z istim ljudstvom; prav zlahka pa prebije brez nekaterih velikašev, ker jih dan za dnem lahko dela in razodeva ter jim po mili volji jemlje in daje veljavo.

V svojem pisanju navajate tudi primer refundiranja plač in prispevkov za delavce, ki so na bolniški. To določa pravilnik zavoda za zdravstveno zavarovanje (Zpiz) z dolgim birokratskim imenom: Pravilnik o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil. Če vas prav razumem, se vam rok 30 dni zdi predolg in nerazumen. Dejstvo je, da so socialne pravice eden od temeljev pravične družbe. Pravično je tudi to, da Zpiz preveri, ali je delodajalec plačal vse prispevke, povezane s tem pravilnikom. Splošno znano je, da so nekateri delodajalci, ki so se vozili naokoli z najboljšimi avtomobili in velikimi jahtami, »pozabili« na plačevanje prispevkov za delavce, tožilstvu pa skoraj v nobenem primeru ni uspelo dokazati kaznivega dejanja. Vas moti predvsem predolg rok, 30 dni, v katerem kot delodajalec od Zpiza dobite denar za delavca, ki je na bolniški. Če sem malo hudomušen – od države in njenih organov denar vsaj dobite, tudi če »šele« čez 30 dni, od marsikaterih poslovnih partnerjev pa precej pozneje ali pa, kot pravijo na Balkanu: »Nikada, a možda ni tada.«

Če pa menite, da vas država (Zpiz) s tako dolgimi roki (mislim, da so enaki roki predvideni tudi z zakonom o izvrševanju proračuna) oškoduje, potem v okviru svoje zbornice (če ste članica katere od njih) poskušajte z močnimi finančnimi, ekonomskimi in pravnimi argumenti vplivati na svet Zpiza, da tak predpis spremeni. Vaši delavci ne bodo oškodovani, vi boste morda lažje zadihali, Zpiz pa se najbrž zaradi krajših finančnih rokov tudi ne bo sesul. Gotovo pa bo imel tudi svoje tehtne pomisleke glede takih sprememb. V demokratični državi je pač tako, da se je treba veliko dogovarjati, čeprav se nam včasih zdi, da je brezplodnega dialoga gluhih že preveč na mnogih področjih.
Cenim, da ste svoj komentar podpisali, hkrati pa razumem tudi delavko iz picerije iz mojega prejšnjega pisanja, da se ni upala podpisati. Preprosto bi preveč tvegala, z anonimnim vprašanjem pa nikomur ni prizadejala nobene škode. Na papir je spravila le svojo stisko.

Želim vam uspešno poslovno leto. Ko se bom kaj vozil skozi vaš kraj, pridem na eno pico. Pri vas se bom gotovo lahko prepričal, da večina podjetnikov opravlja svoj posel zakonito, socialno odgovorno ter prijazno do zaposlenih in strank.

Jakob Demšar, univ. dipl. pravnik, je predsednik Društva kriminalistov Slovenije ter pogodbeni predavatelj pravnih predpisov na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Bled.

Želite brezplačno prejeti revijo?

Za brezplačno prejemanje revije Gost, nam pišite na gost@finance.si