Iz zadnje številke

Avtohtona vina počasi dobivajo mesto v gostinski ponudbi

Potencial za razvoj se skriva v lokalnih sortah

Želja po avtentičnih doživetjih se danes ne kaže le v kulinariki, ampak tudi v preporodu zanimanja za avtohtone in lokalne vinske sorte. Ob vinarjih temu čedalje bolj sledijo tudi slovenski gostinci. Glavne možnosti za večjo prepoznavnost lokalnih sort se namreč kažejo prav v povezovanju vin z lokalno kulinariko in navezovanju na preostalo vinsko-turistično ponudbo. Dober domač zgled so vipavski vinarji, ki svojo vinsko identiteto vse bolj gradijo na lokalnih sortah – zelenu, pineli in klarnici. Medtem ko potencial vitovske grganje s pridelavo oranžnih vin že izkoriščajo priznani kraški vinarji, žametovka kot sortna predstavnica najstarejše trte na svetu in haloški ranfol še čakata na svoj trenutek. Pot do takšne prepoznavnosti slovenskih lokalnih sort, kot jo dosegata chianti v Toskani in nebbiolo v Piemontu, je seveda dolga, a po mnenju slovenskih vinskih poznavalcev vredna truda.

Kras je ena od regij, ki je pregovorno močno povezana s teranom, zato ni čudno, da tu ni gostinskega obrata, ki ne bi postregel kozarca terana. »Gostje bodo gotovo z veseljem privolili v pokušnjo lokalne sorte vina. Največ je tako odvisno predvsem od gostincev, ki morajo znati prav predstaviti lokalno sorto vina in ob njej priporočiti primerno kulinarično spremljavo,« meni Andrej Muha iz gostilne Muha iz Lokve na Krasu. Največ po njegovih besedah prodajo seveda terana, ki je njihovo hišno vino in ga gostom ponujajo kot odprto vino. Drugo avtohtono kraško sorto, vitovsko grganjo, pa ponujajo kot buteljčno vino. »Kras v predstavi turistov še vedno ostaja regija rdečega vina, bele posebnosti, kot je grganja, pa so seveda zelo dobrodošla popestritev vinske ponudbe,« je še povedal Muha.

Veliko možnosti za razvoj

Čeprav nimamo pravih podatkov o tem, da se prodaja lokalnih sort v Sloveniji v zadnjem času povečuje, je po besedah direktorja Vinske družbe Slovenije Dušana Brejca opaziti trud vinarjev, da bi lokalne posebnosti spravili na trg. »Zelen ohranja zveste kupce, pinela stopa v ospredje, vitovska je našla navdušene ljubitelje. Ranfol še ni na tej točki, rumeni plavec je še skrita priložnost, kraljevina bi lahko presenetila, pokalca komaj čaka, da se zgodi, in še bi lahko našteval,« (ne)realiziran potencial slovenskih lokalnih sort analizira Brejc. Dobre možnosti za uspeh na trgu imajo po njegovih besedah tudi vina s priznanim tradicionalnim poimenovanjem, kot sta cviček in teran. »Tudi belokranjec PTP je lahko eno od vin z velikim potencialom, a morajo domači vinarji šele doumeti, da to s seboj prinese določene tehnološke in trženjske spremembe, ki šele čez kakšnih pet let pokažejo učinke. Vztrajati in zdržati ni preprosto.«

Kupec mora vedeti, kaj ga čaka v steklenici

Možnost za trženje slovenskih avtohtonih vin na tujih trgih, ki so vse bolj usmerjeni v koncentracijo znanih francoskih sort, je predvsem nišno vprašanje, meni Brejc. Prvi pogoj za uspeh na trgu je po njegovih besedah originalni senzorični profil vina, ki zmore prepričati sam od sebe.

»Kar pa ni tako samoumevno, kot se zdi,« dodaja Brejc in kot glavni dejavnik prepoznavnosti avtohtonih vin poudari sledenje kakovostnim standardom ter doseganje značilne in stabilne tipologije vina, ki kupcem omogoča varen nakup. »To pomeni, da mora kupec, ko kupi vino, vedeti, kakšno vino ga čaka v steklenici.« Prav to pa naj bi bilo po Brejčevem mnenju poslanstvo vinarskih konzorcijev. Eden uspešnejših pri nas je Konzorcij Zelen, ki povezuje vipavske pridelovalce zelena in pinele. »Konzorcij je predvsem navznoter, proti svojim članom obrnjena akcija. Člani moramo družno poenotiti ideje, kakšen zelen, pinela ali vipavec naj se predstavijo končnemu kupcu, kar vključuje tako tehnologijo vin kot tudi vse drugo – oblikovanje, videz in promocijo. Z vsem tem posredno dvigujemo prepoznavnost naših lokalnih sort, « razlaga predsednik Konzorcija Zelen Primož Lavrenčič.

Želijo okusiti nekaj novega

Potencial vina iz lokalnih sort po Lavrenčičevih besedah v zadnjem času paradoksalno povečuje prav globalizacija. »Pri doseganju prepoznavnosti je pomemben predvsem pretok informacij. Danes je razmeroma preprosto sporočiti na primer v Avstralijo, kaj je zelen ali pinela,« o izvoznem potencialu razmišlja Lavrenčič, a v isti sapi doda, da so glavna težava predvsem majhne količine pridelave. Za dosego zadovoljive prepoznavnosti bi po njegovih besedah morali zdajšnjih 60 hektarjev pinele in 60 hektarjev zelena vsaj podvojiti. »Predvsem pa je treba iskati niše oziroma se omejiti na ciljne trge.« Pri tem se odpira vprašanje, kdo pravzaprav so zainteresirani kupci in pivci lokalnih sort. »Gre predvsem za tako imenovane vinske avanturiste in entuziaste, ki pomenijo od pet do deset odstotkov vinskega trga. Njihova glavna motivacija je okusiti nekaj novega, neznanega. So izredno pomemben začetni kanal za širjenje prepoznavnosti vin. Lahko bi jim celo rekli vinski misijonarji. Pravi vinski verniki pridejo šele za njimi,« značilnosti ciljnega trga za avtohtone sorte vin analizira ptujski enolog Bojan Kobal.

V Italiji ima vsaka vas svojo sorto

Čeprav lokalne sorte zaradi omejenih količin proizvodnje nimajo tako velikega komercialnega uspeha na mednarodnem trgu kot svetovno uveljavljene sorte, imajo po Kobalovih besedah velik trženjski potencial in lahko s svojo posebnostjo pripomorejo k prepoznavnosti manj znanih vinorodnih območij. »Ko pred tujega gosta ali kupca postavimo steklenico sauvignona, bomo v večini primerov povedali, da vino prihaja iz Slovenije, morda bomo imenovali še vinorodni okoliš. Pri razlagi izvora lokalne sorte, kot je ranfol, pa pridemo do mikrookolja, do samih Haloz,« potenciale lokalnih sort, ki bi jih lahko v obliki protokolarnega vina izkoriščale lokalne skupnosti predvsem pa lokalni vinarji, poudarja Kobal. »Avtohtonost se prodaja. V Italiji ima tako rekoč vsaka vas svojo lokalno sorto, ki ti jo ponudijo najprej. Šele nato je na vrsti cabernet ali merlot.«

Pri promociji pomaga lokalna skupnost

Glede na maloštevilnost originalno stekleničenih slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort se nad vključenostjo sort v gostinsko ponudbo po Brejčevih besedah ne bi smeli pritoževati. Da so vipavske sorte dobro vpete v lokalno gostinsko ponudbo, meni tudi Lavrenčič, ki glavno oviro za še večji razcvet vinskega turizma Vipavske doline vidi v pomanjkanju namestitev višje kategorije. Hiter učinek bi po njegovih besedah lahko dosegli z gradnjo podeželskega hotela višje kategorije. »Občine bi se morale zavzeti za to, poiskati investitorje in jim ponuditi primerne lokacije po primerni ceni. Namesto tega pa je občina Ajdovščina v strategiji razvoja turizma navedla, da je spalnih zmogljivosti v izobilju. Med vhodne podatke ‘študije’ so uvrstili 300 postelj v dijaškem domu.«

Gostinci in vinarji z roko v roki

Vsekakor več razumevanja za lokalne sorte vina kažejo vipavski gostinci. Nekoč je na Vipavskem še veljalo, da so se gostje v gostinskih lokalih pri pregledu vinske karte raje odločali za mednarodno znane sorte, zdaj pa je nekoliko drugače, opaža Matej Tomažič z domačije Majerija. »Lokalne sorte so pri naših gostih danes na prvem mestu, zato jih vedno postrežemo prve. Glede na to, da sta zelen in pinela postali že stalnici v ponudbi lokalnih vinarjev, imamo vipavski gostinci v primerjavi s preostalimi iz drugih delov Slovenije precej široko izbiro,« pove Tomažič, ki lokalno obarvani kulinariki sledi tudi z vipavskimi vini. »Verjamem, da se prav zaradi tega močnega lokalnega pečata Vipavska iz prehodne destinacije postopoma razvija v gastronomsko regijo.«

Katja Ertl

Želite brezplačno prejeti revijo?

Za brezplačno prejemanje revije Gost, nam pišite na gost@finance.si